Narava. Le korak napravimo v to »spletno učilnico« in že se lahko aktivno vključimo v proces komunikacije. Ali se tisti, ki smo odgovorni za prenos znanja na mlade generacije, tega zavedamo? Se zavedamo, da ni interaktivne vaje, ki bi bila tako dodelana, kot nam jo nudi vstop v Naravo?

Že kot čisto majhna deklica sem opazovala svojega strica Lojzeta Sinjevrškega v zeleni obleki. Klobuk, za katerim je bilo zataknjeno meni neznano ptičje perje, je imel malo postrani. Na rami mu je visela puška. Prikorakal je do naše hiše. Oče ga je povabil na glažek in sledila so pomenkovanja – vsakdanja, o letini, živini, gozdu. Kdaj, ko je bilo več časa, je stric pripovedoval tudi o vojnih dogodkih.

Ko se je pogovor obrnil na lovske prigode, pa sta se mnenji dveh bratov kar precej razhajali. Moj oče je videl gozdne živali zgolj kot škodljivce, ki so mu razrili njivo, objedli sadje in pojedli najlepše zelje na vrtu. Stric – lovec pa je pripovedoval o njih spoštljivo. Srno z mladičem je opisal tako nazorno, da se mi je pred očmi prikazal tisti mali Bambi s pikicami na hrbtu. Čeprav je bila v tistih časih potreba po kakšnem kosu mesa velika, ni nikoli govoril o uplenitvi. Gotovo je med lovskimi tovariši stekla beseda tudi o tem, a pred malimi poslušalci tega ni govoril. Stric je bil lovec z dušo. Njegova zelena obleka mi je vedno dajala občutek spojenosti z naravo in kdo bi si mislil, da bo po več desetletjih visela tudi v moji hiši.

Učimo se tudi iz spominov. Lepih, v duši zapisanih. Ko jih včasih podelim s svojimi najmlajšimi v vrtcu, se mi zdi, da jim podajam košček sebe. In vsi dobro vemo – kadar dajemo, hkrati tudi prejemamo. Kot narava. Vedno znova nam daje, daje in se ne izčrpa.

Da pa za mlade nadobudneže učenje iz spominov ni dovolj, to je dejstvo. Želijo izvedeti marsikatero podrobnost. Želijo konkretnih znanj iz »prve roke«. Vzgojitelji in učitelji imamo zato pomočnike, zunanje sodelavce. V našem vrtcu so že vrsto let tudi lovci aktivni pomočniki. Znanje, ki ga pridobivamo posredno, nam lovci neposredno v naravi še poglobijo, predvsem pa ponotranjijo. In spet smo tam – lep spomin se vtisne v našo podzavest. Najbolj učinkovito in tudi najlepše je učenje z izkušnjo.

Ne poznam lovca, ki ne bi spoštoval narave. Ko vsako leto vodijo malčke v naravo, jim znajo zelo prepričljivo opisati svoje mesto v njej. Otroci jih začutijo kot varuhe. Razumejo, da upleniti žival ni sla po ubijanju, ampak potreba v skrbi za ravnovesje v naravi. Ko otroci vidijo lovska krmišča, očiščene gozdne poti, lepo oskrbovana napajališča, lovske preže, razumejo, da je skrb konkretna. Omenim lahko še veliko vlogo fotolova. Vedno, ko spoznavamo gozdne živali, je naš stenski pano v vrtcu obogaten s čudovitimi fotografijami odličnih fotolovcev.

V Naravo smo postavljeni. Tu in zdaj. Jaz, ti, mi vsi. Če vzamemo, da jo imamo v najemu za toliko in toliko let, kakšno najemnino ji plačujemo. Smo pošteni plačniki ali jo hočemo kaj ogoljufati?

Najmlajši v vrtcu tega res ne znajo. Tako iskreni in pošteni so.

Ivica Vidmar, vzgojiteljica na Osnovi šoli Otlica