Ko opisujemo zgodovino Lovske družine Kozje stena, se moramo ozreti prav do začetka naselitve Gore.
Prav prvi prebivalci Gore, ti pionirji življenja in dela na tem območju, so bili še kako povezani z naravo, divjadjo in s tem v zvezi z lovom. Dokaj hitro so se navadili na nove kraje in na nove pogoje življenja. Sčasoma so nove kraje tako vzljubili, da so jih neradi zapuščali. Tu so bili svobodni in neodvisni od gosposke, zato so v teh krajih ostali, čeprav so bile razmere za življenje mnogo trše kot v »Dolini«.
Na začetku je bila ena od glavnih dejavnosti in vir preživetja prav gotovo lov. S krčenjem gozdov in postopnim urejanjem kmetijskih površin so tudi skrbeli za varovanje le-teh in odvračali divjad od revnih njivic in pašnikov.
Gorjana so življenjske razmere in izkušnje naučile živeti v tesni povezavi in odvisnosti od narave. Skrbno je moral obdelovati njivice, skrbeti za pašnike in senožeti; skrbel pa je tudi za gozd in divjad v njem, saj sta mu pomenila dodatni in nepogrešljivi vir zaslužka ter hrano za preživetje.
Odmaknjenost od »Doline« in s tem od boljšega življenja je Gorjane še bolj utrdila in zbližala z naravo.
Kaj kmalu pa je za prvimi prebivalci prišla tudi oblast in gosposka. Sprva le zaradi plačil davščin in izpolnjevanja obveznosti, kasneje pa tudi zaradi lova in oddiha. To so bili predvsem tujci, ki nikoli niso prinašali nič dobrega.
Kar nekaj je bilo »krajevnih junakov«, ki so morali zaradi trdega in neizprosnega boja za preživetje sebe in svoje številne družine prestopiti prag tedanjih predpisov in pravnih norm. Tvegali so srečanje z orožniki in kasneje s karabinjerji ter preganjanje takratne oblasti. Eden takšnih junakov, ki je tudi sicer izstopal tako po lovski izkušenosti kot po narodni zavesti, je bil prav gotovo Laskar. Da bi v najhujši stiski zaradi pomanjkanja hrane preživel svojo številno družino, je moral občasno tudi v gozd po divjačino. Dobro je poznal divjad, še bolj je poznal gozd in vse njegove poti, tako da ga orožnikom ni uspelo prijeti, čeprav so ga na lovu zasledili ali celo videli. O njem so zbrane številne anekdote, ne le zaradi prepovedanega lova, ampak in predvsem zaradi pravičnega in poštenega odnosa do divjadi in še posebej zaradi narodne zavednosti. Zavedna in poštena slovenska, še posebej primorska duša ni trpela, da so jo tujci in »jara gospoda« iz velikih mest tlačili, zatirali in poniževali. Rad je zagodel gosposki, predvsem tuji, kakšno »žolto«, da se ga je še dolgo spominjala kot spretnega in iznajdljivega Gorjana. Še danes lovci radi povemo kakšno anekdoto o Laskarju in njegovih dogodivščinah. Kasneje je bila o njem in njegovih dogodivščinah napisana celo gledališka igra Laskar, ki so jo domačini večkrat uprizorili.
Vrsto let je lov pomenil privilegij gosposke. Revnemu kmetu so ostale le obveznosti plačevanja davkov, opravljanje tlake, skrb za lovske pse, ki so bili last gosposke, ter oblastnike oskrbovati s hrano in vsem drugim, ko so se mudili na lovu. Tudi pri lovu je bil revni Gorjan gosposki le sluga, moral je naganjati in nositi uplenjeno divjad ter skrbeti za lovske pse. Bil pa je tudi nepogrešljiv pomočnik pri lovu, saj gosposka iz mest ni poznala ne lovišča ne poti, mnogokrat pa je bila celo nevešča streljanja in ravnanja z orožjem. Lova samega pa si Gorjan zaradi finančnih in drugih pogojev ni mogel privoščiti. Želja po zakonitem lovu je bila v takratnem času zanj skoraj neuresničljiva.
Klimatske razmere, nadmorska višina, slabo rodovitna in plitva zemlja so delovne in skrbne Gorjane, ki so imeli poleg tega še številne družine, nemalokrat primorale, da so si preživetje zagotovili tudi z mesom divjačine. V obdobjih hudih gospodarskih kriz, ki jih je bilo kar nekaj, pa je lov pomenil obstoj Gore in Gorjanov.
Vojne tem krajem niso nikoli prizanašale, saj so vse večje vojske zašle tudi na območje Gore. Še največ gorja je prinesla druga svetovna vojna. Poleg splošnega pomanjkanja so Gorjani oskrbovali precejšen del IX. korpusa, ki se je tu počutil najvarneje. Zaradi sodelovanja s partizansko vojsko je bilo požganih precej hiš, mnogo ljudi je padlo v borbah in veliko jih je bilo odgnanih v internacijo. Gorjanov pa niso zlomili, ostali so zvesti Gori in slovenskemu narodu. Čutili so, da prihaja čas, ko bodo lahko sami odločali o svoji usodi, tudi o lovu.
Ustanovitev in nastanek lovske družine
Kmalu po koncu druge svetovne vojne, takoj ko je bilo z novo zakonodajo to omogočeno, to je bilo že leta 1946, so se naši »stari očetje« in lovski zanesenjaki zbrali in dogovorili, da ustanovijo svojo lovsko družino. Prvič v zgodovini Gore naj bi tudi za naravo in divjad skrbeli kmetje sami. Kar je Laskar lahko le sanjal, se je sedaj uresničilo. Tudi Gorjanom je bila dana možnost, da lahko svobodno izvajajo lov, skrbijo za divjad ter si ustanovijo celo svoje lovišče in svoje združenje. Prvi so se na tem območju organizirali in si ustanovili lovsko družino prav Gorjani.
Med ustanovitelji lovske družine so bili ANTON in ALOJZ ČESNIK (Česnikova), JANKO ČERNIGOJ (Seški), MAKS ČIBEJ (Sedejev), FRANC LIKAR (Bajtarski), FRANC VIDIC (Dolski), ALOJZ KOVŠCA (Škrateljnov), ALOJZ VIDMAR (Bevken) in VOJKO BRATINA (Frlutov).
Lovska družina je bila poimenovana po predelu lovišča, imenovan KOZJE STENE, to je eden od najbolj oddaljenih predelov lovišča, ki se nahaja pod Goljaki. Zanj so značilne kamnite pečine, v katerih so se radi zadrževali tudi gamsi. Tu je še danes mir in raj za divjad. Drugi razlog za tako poimenovanje pa je izhajal iz bližnje preteklosti, iz spomina na večkratno taborjenje IX. korpusa partizanske vojske v neposredni bližini med drugo svetovno vojno.
Lovišče po površini res ni bilo veliko, takrat 2.861 ha, je pa obsegalo teritorij Predmeje, Otlice in Kovka, to je naselij treh vasi z vsemi zemljišči, ki so jih takrat imeli v lasti vaščani teh vasi. Le na Mali Gori je bilo 350 ha državnih gozdov, ki so glede na upravno razdelitev občin pripadali ajdovski občini in s tem Lovski družini Kozje stena. S kasnejšimi popravki in spremembami okrajev, ustanavljanjem novih občin in kasneje tudi lovskih družin je to zemljišče pripadlo idrijski občini in s tem LD Krekovše.
Zaradi lažjega gospodarjenja in boljšega pregleda nad stanjem divjadi in lovišča je bilo to razdeljeno na tri revirje, in sicer: Predmeja, Otlica in Kovk. Ta delitev se je ohranila vse do danes.
V prvih letih po ustanovitvi lovske družine se je lov izvajal predvsem na malo divjad, in sicer na zajca. Kar nekaj je bilo lovcev, ki so bili v tem lovu pravi mojstri. V pomoč so jim bili tudi lovski psi, predvsem kratkodlaki istrski goniči. Tudi pri lovu na gozdnega jereba so bili posamezniki zelo uspešni. Srnjadi zaradi zdesetkane številčnosti v vojnih letih ni bilo dovoljeno loviti. Stalež divjadi ob ustanovitvi lovske družine je bil ocenjen na: srnjadi 12 do 20 komadov, zajcev 50 do 70 komadov, približna ocena za gozdnega jereba in divjega petelina je bila 20 komadov, ugotovljeno je bilo večje število kotorn in lisic ter prisotnost volka in divje mačke.
Člani so v glavnem vse pristojbine, ki so se zahtevale, plačevali iz lastnih, osebnih sredstev. Nekaj denarja so zaslužili le tisti, ki so prodali kakšno lisičjo ali kunjo kožo. Prva leta so bili člani lovske družine izključno domačini. Občasno se jim je pridružil tudi učitelj z osnovne šole. Kot zanimivost pa je treba povedati, da je bil nekaj časa član lovske družine tudi takratni župnik na Otlici, gospod Albin Bratina. Župnik se je v zeleno bratovščino vključil predvsem zaradi veselja do divjadi in narave, rad je bil v družbi z vaškimi »možaki«, udeleževal se je vseh aktivnosti lovske družine, lova samega pa ni izvajal, čeprav je bil prisoten tudi na skupnih lovih.
Po sprejemu novega lovskega zakona 1949. leta so se ukinile zakupnine, lovska družina od takrat plačuje pristojbino oziroma odškodnino okrajnemu ljudskemu odboru.
Od leta 1950 je lovska družina izvajala tudi lov na srnjad. Stalež se je iz leta v leto višal in s tem tudi odstrel. Vedno večjo skrb je zahtevala divjad, vse več je bilo obdelanih kmetijskih površin, pašniki v »gozdu« so bili polni živine. Divjad je vse bolj pogosto prihajala na kmetijske površine. Tu in tam so se pojavile tudi škode po divjadi. Lovska družina je skrbela za primerno usklajenost številčnosti divjadi z okoljem, tako da do večjih škod ni prihajalo.
V letu 1952 je populacijo zajca prizadela bolezen bruceloza, stalež se je drastično znižal. V lovišču se je našlo več poginulih zajcev.
V lovsko družino se je iz leta v leto vključevalo več članov, s tem je bilo povezano tudi vedno več dela. Starejši lovci so uvajali mlajše, jih seznanjali z divjadjo in njenimi navadami. Mladi so se z zanimanjem učili lovskih veščin in so jih postopoma sprejemali. Stalna povezanost z naravo in gozdom, saj je bilo največ lovcev zaposlenih prav v gozdarskih poklicih, je omogočala hitro učenje in spoznavanje divjadi ter njihovih življenjskih navad.
Leta 1954 je bil sprejet nov zakon o lovu, ki je prinesel nekaj sprememb. Te so bile predvsem organizacijske, ustanovljene so bile okrajne lovske zveze. Zmanjšala se je vloga države, večji pomen pa so dobile lovske organizacije in Lovska zveza Slovenije, ki se je z dopolnilom zakona v letu 1966 še okrepila. Začela sta se širše povezovanje in skrb za divjad glede na dejanski življenjski prostor. Članstvo v lovski družini je iz leta v leto počasi naraščalo.
Skupaj z več sosednjimi lovskimi družinami smo ustanovili bazen za naselitev in gojitev muflonov v Trnovskem gozdu. Skupaj smo sofinancirali nabavo divjadi. Nekaj časa je bazen deloval, kasneje, po dobrih desetih letih delovanja, pa je bazenska organiziranost razpadla. Gojitev muflonov je potekala oziroma poteka le v okviru posameznih lovskih družin, kjer si je muflon ustvaril nov življenjski prostor.
Z razvojem družbe in družbenega reda je sledila tudi sprememba lovske zakonodaje. Leta 1976 je bil sprejet zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju z lovišči. To je bil nov sodoben zakon, ki je divjad opredelil kot družbeno lastnino posebnega družbenega pomena, lovcem in lovskim družinam pa je naložil nove naloge in aktivnosti. S tem obdobjem se je začelo tudi novo poglavje v življenju in delu naše lovske družine. Do takrat so bili lovci lahko člani več lovskih družin. Nov zakon pa je določil, da sme biti lovec član samo v eni lovski družini. Imeli smo kar nekaj članov, ki so bili člani dveh lovskih družin, to so bile poleg naše še lovske družine Trnovski gozd, Krekovše in Col. Odločiti so se morali za članstvo v eni družini, tako da smo takrat izgubili nekaj članov. Ti so izbrali večje lovišče in možnost izvajanja lova v večjem obsegu. V lovski družini so ostali vsi tisti, ki so čutili pripadnost in navezanost na domači kraj in domače ljudi ter domače okolje.
Kljub osipu članstva v letu 1978 nas je bilo še vedno veliko in smo kmalu prišli na prejšnje številčno stanje. Zanimanje za lov in članstvo v lovski družini je bilo vedno prisotno. Iz leta v leto se je članstvo povečevalo. Starejši lovci so nam bili dober zgled, dobri učitelji in tovariši ob enem. Tisti, ki sta jim narava in divjad nekaj pomenili in so bili pripravljeni aktivno sodelovati pri naših aktivnostih, so ostali in so še danes med nami, ostali, ki so imeli drugačne namene, pa so iz naših vrst izstopili.
Razvoj lovske družine
S pomladitvijo vodstva lovske družine in prihodom novih ter svežih, za delo pripravljenih članov se je kmalu po sprejemu novega lovskega zakona začelo novo obdobje lovske družine, ki je zaznamovano z vse večjo aktivnostjo, tako pri delu v lovišču in pri skrbi za divjad ter naravo kot pri društvenem delu. To obdobje zaznamuje predvsem jubilej 35-letnice ustanovitve lovske družine. Ob tej priložnosti smo razvili svoj prapor, izdali spominsko značko, in sicer v srebrni in zlati barvi, pripravili lovsko razstavo in organizirali družabno srečanje. Vse prireditve in aktivnosti ob tej priložnosti smo uspešno opravili tako v zadovoljstvo članov kot vseh krajanov, ki so bili prisotni. Dokazali smo, da se lahko kosamo z vsemi sosednjimi lovskimi družinami. Kasneje smo s praporom sodelovali na vseh prireditvah, ki so bile organizirane tako v KS Otlica-Kovk kot Predmeja. Udeležili smo se večine lovskih pogrebov umrlih članov iz sosednjih lovskih družin, za katere smo bili obveščeni.
Eden večjih uspehov je bila tudi ureditev hladilnice za divjad leta 1984 skupaj z LD Trnovski gozd. Ureditev prostora smo vodili sami in ga opravili izključno z lastnim delom ter sredstvi. V skladu z dogovorom nam je LD Trnovski gozd povrnila polovico stroškov. Nadaljevalo se je sodelovanje s sosednjimi lovskimi družinami, predvsem z LD Trnovski gozd in LD Javornik. Sledila je vrsta medsebojnih srečanj, predvsem na skupnih lovih, kjer so se spletale dobre prijateljske vezi.
Še posebej je treba poudariti, da smo v tem obdobju izredno povečali aktivnosti pri gojitvi in varstvu divjadi. V večji meri smo začeli izvajati varstvena in gojitvena dela. Nastale so prve krmne njive, zgrajenih je bilo kar nekaj klopi za opazovanje divjadi, zgrajenih in obnovljenih je bilo tudi nekaj lovskih prež. Pojavljati se je začel tudi problem opuščanja gorskih pašnikov v višjih predelih lovišča. Te površine smo začeli kositi in redno vzdrževati gozdni rob. Vso pozornost je bilo treba posvetiti tudi napajališčem – kalom, ki so začeli usihati oziroma se sušiti in zaraščati s travo, ker jih živina ni več uporabljala. Pozabili nismo niti na polaganje soli in čiščenje lovskih stez.
Z izgradnjo gozdne ceste skozi osrednji del lovišča je bilo treba izvesti tudi ukrepe za preprečevanje hrupa in nemira predvsem v predelu, ki je namenjen rezervatu za divjega petelina. V srednjeročnih, petletnih lovsko-gojitvenih načrtih smo skrbno načrtovali gojitvene in varstvene ukrepe. Veliko pozornost smo namenili tudi sodelovanju s krajani, predvsem na področju ekološkega ozaveščanja. Takrat smo začeli bolj tesno sodelovati tudi z osnovno šolo na Otlici.
Glede na zakonske predpise je bila organizirana gojitveno-čuvajska služba, ki so jo obvezno opravljali vsi člani lovske družine.
Veliko skrb smo posvečali tudi izobraževanju, saj nam je v tem času uspelo zainteresirati člane, da so se vpisali in uspešno opravili dopisno šolo za lovske tehnike, tečaj za lovske čuvaje, preglednike divjačine, tečaj za ocenjevanje lovskih trofej. Tudi sicer smo se udeleževali vseh priložnostnih tečajev in predavanj.
Od krajevne organizacije ZZB Predmeja smo leta 1985 v uporabo prejeli kočo – »karavlo P – 5«. To je bila tako rekoč gola stavba. Najprej smo uredili okolico in pred kočo postavili odprto ognjišče, v naslednjih letih pa opravljali redna vzdrževalna dela. Med letom smo se večkrat zbrali pred kočo ali v njej na raznih sestankih, v zimskem času pa je bolj samevala.
Ker nas je bilo v tem času že okrog 40, smo čutili vse večji problem zaradi prostorske stiske. Sestanki, ki smo jih imeli v lovski sobi pri Česniku na Otlici, so zaradi premajhnega prostora postali nemogoči, poleg tega pa tudi nevarni, saj je obstajala bojazen, da se tla zaradi preobremenitve udrejo. Občne zbore in druge sestanke smo morali imeti nekaj časa v osnovni šoli, pogostitve po skupnih lovih pa smo organizirali »Pri Bruni« v zadružnem domu na Otlici. Razmišljati je bilo treba o novih prostorih. V soglasju s krajevno skupnostjo Otlica-Kovk smo si najprej začasno uredili prostor v zadružnem domu na Otlici, manjšo sobo za seje izvršnega odbora in arhiv lovske družine. Tja smo preselili takratni arhiv in trofeje iz lovske sobe pri Česniku. Občne zbore in posvete lovske družine pa smo imeli še naprej v prostorih osnovne šole, za kar se vodstvu šole ob tej priložnosti lepo zahvaljujemo.
V tem času smo bili najaktivnejša organizacija oziroma društvo v obeh KS. Sodelovali smo z obema krajevnima skupnostma, šolo, z ostalimi krajani in organizacijami v KS. Posebno pozornost pa smo namenili sodelovanju s sosednjimi lovskimi družinami.