-

Lovska družina Kozje stena sodi glede na površino lovišča med manjše lovske družine. Zaradi tega je tudi številčnost divjadi, ki živi na tem področju primerno majhna. A ne glede na to, je območje izredno bogato s svojo pestro zastopanostjo kar velikega števila različnih živalskih vrst.

Ne moremo mimo dejstva, da je področje vse prej kot prijazno do življenskih razmer divjadi, ki si je prostor našla na tem območju. Ostre zime z veliko snega in veliko število vetrovnih dni, ko burja zapiha tudi do dvesto kilometrov na uro, so vse prej kot ugodne za dobre življenske pogoje na cca osemsto metrih nadmorske višine. Za nameček zna biti nadležna še gorska megla, pa tudi pomanjkanje tekoče vode, izvirov in potočkov pripomore k slabšanju dobrih pogojev za življenje tukajšnje divjadi.

SRNJAD (Capreolus capreolus)

Na območju naše lovske družine je številčno najmočneje zastopana srnjad, zato je ni potrebno posebej predstavljati. Pri tej vrsti divjadi je pravzaprav zelo zanimivo, da je kljub omenjenim pogojem, ki vladajo tu na Gori, ta vrsta vseskozi v številčnem porastu. Stari lovci in pa dokumenti pričajo, da je bilo v prvih povojnih letih, ko se je ustanavljala lovska družina, tu pravzaprav le nekaj kosov srnjadi. V devetdesetih letih je bila njena številčnost ocenjena na približno 250 kosov in se do danes ni kaj bistveno spremenila.

Glede na omenjene ostre zime se srnjad v zimskem času preseli v nižja ležeča področja pod 700 m in tam v t.i. zimovališču lažje prebrodi neprizanesljive pogoje, ki jih v sebi skriva Gora.

S pravilnim gospodarjenjem ohranjamo srnjad v takem številu, da se ne pojavljajo bolezni in na takem kvalitetnem nivoju, da je v dobri kondiciji, brez bolezni in da je populacija zdrava. Izzvzem srnjadi se v zadnjih letih giblje pri cca 55 kosih.

JELENJAD (Cervus elaphus)

Jelenjadi v času nastajanja lovske družine na Gori niso poznali. Prvega jelena je v lovski družini Kozje stena uplenil Peljhan Franc – Urbanov, šele leta 1972. Od takrat se je v naše lovišče zatekalo vse več jelenjadi in uplenjenih je bilo vse več kosov te vrste divjadi. Kasneje se je jelenjad za stalno naselila tudi v našem lovišču, da pa so pogoji zanjo dobri, kljub temu ne moremo trditi. Jelenjad je vrsta, ki najbolj potrebuje vodo, vendar jo pri nas le stežka dobi. Lovci jo poskušamo privabiti oz zadržati z rednim urejevanjem in skrbjo za kaluže in kalove.

Z pravim gospodarjenjem z jelenjadjo smo začeli z ustanovitvijo Zahodno visoko kraške regije, ki je pod vodstvom pokojnega Vojkota Šemrova dosegla tudi prave rezultate že po nekaj letih. Danes odstrelimo 6 – 8 kosov jelenjadi letno. Škod zaradi tega v nasprotju z nekaterimi okoliškimi družinami ne opažamo. Prav zaradi tega le stežka razumemo kmetijski lobij, ki s posredno svojimi pritiski drastično posega v populacijo te kraljevske divjadi!

Jelenjad je pretežno nočna divjad, rada se združuje v trope, še posebno v času ruka, ko jelen zbira v svoj harem vse okoliške košute in se bori s tekmeci za njihovo lastništvo. Boji so srditi in se nemalokrat končajo s poškodbami ali celo poginom tekmeca. Jelen živi povprečno 6 – 8 let, posamezni osebki pa lahko dočakajo do 15 let.

GAMS (Rupicapra rupicapra)

Naši stari lovci so gamsa dobro poznali. Pa ne zaradi tega, ker je prebival v teh krajih. V »Laskarjevem stilu«, so se ga radi privoščili v sosednji, Krekovški ali Trnovski lovski družini od koder so prenekaterega prinesli čez Golak, Sortež ali Jesenovec na rami. A največkrat je bil to edini način za preživetje dokaj številčne družine, ki ji Gora ni dajala dovolj, da bi lahko nasitila vsa lačna usta. Večkrat se spomnim svoje mame, ki mi je pripovedovala kako ji je Lojze Prstavc dal eno gamsje stegno, ko se je rodil najstarejši brat. Malo potencirano povedano, a vendar je rekla, da bi sicer umrla od lakote … a gamsja juha … hmmm, jim je rešila življenje …

Danes v naši lovski družini gospodarimo predvsem z gamsi, ki prihajajo iz nanoške kolonije in naseljujejo pobočje za, na in pod robom celotnega vrha od Cola do Čavna. Nekaj časa smo gospodarili v dogovoru z lovskima družinama Hubelj in Col, ko se je populacija razširila, pa smo lahko samostojno začeli z gospodarjenjem. Z odstrelom smo resneje in dejansko začeli po letu 1995, ko je po več letih gamsa uplenil Alfonz Krapež – Porobanovc.

Danes v okviru letnega načrta izzvzamemo do 8 kosov te vrste divjadi.

DIVJI PRAŠIČ (Sus scrofa)

Prvi zabeležen odstrel divjega prašiča v naši lovski družini sega v leto 1953, nato pa še eden v letu 1962. Obakrat je bil uplenitelj Janko Černigoj – Seški.

Tudi danes divji prašič prihaja v naše lovišče občasno in ni naša stalna divjad. Največkrat se zadržuje pod robom planote, kjer so pogoji za skrivališča bolj primerni in nedostopni, ponoči pa prihajajo na njive in v iskanju hrane delajo škodo na kmetijskih površinah. Škodo po divjih prašičih beležimo skoraj vsako leto, največ na košenicah, kjer obračajo travnato rušo ter na poljščinah in njivah v bližini roba planote. Škode so za naše razmere sorazmerno velike, saj si zaradi težavnosti lova na divje prašiče ne moremo pokriti stroškov z njihovim odstrelom. Škodo poplačujemo s popravilom poškodb kmetijskih zemljišč v prejšnje stanje, mulčanjem, odškodnino v obliki sena, koruze itd. Kmetom pomagamo pri zaščiti premoženja z zaščitnimi oz. odvračalnimi sredstvi in postavljanjem fizične zaščitne ograje.

Z namenom preprečevanja škode smo pred nekaj leti postavili privabljalno krmišče z visoko prežo v Čibejevcu. Krmišče redno zalagamo, z visoke preže pa vsaj v kritičnih mesecih opravljamo »dežurstvo«.

V zadnjih letih izzvzamemo do 8 kosov divjih prašičev letno.

MEDVED (Ursus arctos)

Medved je naš redni gost. Potem, ko smo z njim načrtno začeli gospodariti z ustanovitvijo ZVK regije in s tem namenom izdelali ter registrirali krmišče pri ZGS, imamo tudi z njegovim gospodarjenjem vidnejše rezultate. Smatram, da smo ena od družin, ki se je problematike medveda lotila že v devetdesetih letih in to na pravi način, da zaradi tega lahko danes žanjemo zavidljive rezultate. Do takrat je bil medved v našem lovišču bolj slučajen gost kot ne, o čemur pričata tudi samo dva odstrela in sicer je prvega medveda v LD Kozje stena odstrelil Bruno Čibej st. (Wbreznški) davnega leta 1971. Potem je ponovno sledil skoraj dvajsetletni post, dokler se sreča ni nasmehnila 1993. leta, Alfonzu Krapežu (Porobanovcu). Preparat Brunotovega medveda še vedno stoji v lovskem domu na Otlici.

Kasneje se je z omenjenim pravilnim gospodarjenjem in skoraj vsakodnevnem zalaganjem krmišča začelo obdobje, ko dejansko nismo bili več brez prisotnosti te veličastne divjadi v našem lovišču. O tem priča podatek, da smo v zadnjih dvajsetih letih na našem krmišču zabeležili obisk velikega števila medvedov, včasih jih je bilo na krmišču tudi po 5 skupaj. Posledica zalaganja je bil tudi uspešen odstrel, ki pa se seveda izvaja po odločbi MKGP, po kateri imamo pravico do odstrela le vsako drugo leto, saj se prilagajamo kvotam na območju celotnega OZUL-a, kjer se usklajuje in planira odstrel tudi glede na posamezna območja.

In ker pravijo, da kdor seje, tudi žanje, se lahko v naši lovski družini ponašamo tudi z sorazmerno visokim in uspešnim odstrelom v tem obdobju. Med srečne uplenitelje so se tako po vrstnem redu vpisali Žigon Branko, Likar Jože ml., Vidmar Zmago, Krapež Ivan K28, Peljhan Marijan in Vidmar Emanuel.

O lovu na medveda imamo v lovski družini sprejet interni Pravilnik, ki ureja kdo in na kakšen način ter pod kakšnimi pogoji sploh lahko izvaja lov in kasneje tudi odstreli to mogočno divjad. Pravimo, da si po vseh izpolnjenih pogojih, kandidat za odstrel medveda, le – tega tudi dejansko zasluži. Še vedno pa pri krmljenju priskočijo na pomoč tudi tisti, ki so medveda že uplenili, kakor tudi nekaj entuziastov, ki jim medved veliko pomeni in ga radi opazujemo v svojem lovišču.

Pa še nekaj zanimivosti o medvedu …

Za medveda je značilno, da zimo predremlje. Medvedu se telesna temperatura zniža le za 6˚C, presnova pa se mu zelo malo upočasni. Odvisno od klime, področja in primanjkljaja hrane, rjavi medved v zimskem spanju preživi 3 ali več mesecev med katerimi zgubi 30-50 % skupne mase. Poleti in jeseni, ko so bogati z energijo, medvedi napolnijo rezerve masnega tkiva. V oktobru in novembru večina medvedov išče ugoden kraj za prespane zime. Prezimijo v brlogu, ki je pokrit z vejevjem in mahom.

Rjavi medved je vrsta s pozno spolno zrelostjo in daljšim aktivnim obdobjem kot nekatere druge živali. Samice so breje 6-7 mesecev, kotijo na zavarovanih mestih (brlog, skalne razpoke, manjše kraške votline itd.) med t.i. zimskim spanjem. Skotijo 2- 3 slepe in gluhe mladiče, ki slišijo po 2 tednih in spregledajo po 4-5 tednih. Pri materi sesajo mleko 4 mesece, mama medvedka pa jih ima pod svojim okriljem 2 leti. V iskanju hrane, ki je pretežno rastlinskega izvora, medved prehodi velike razdalje. Samice dosežejo do 350 kg, samci pa do 400 kg telesne teže.

VOLK (Canis lupus)

Volk je bil v vseh letih obstoja naše lovske družine zelo redek gost, čeprav se je v našem lovišču občasno, a redno pojavljal. Prvo uplenitev smo zabeležili daljnega leta 1967, ko se je lovska sreča nasmehnila Jožetu Krapežu – Lahovskemu, sedem let zatem – 1974, pa je drugega volka uplenil še Franc Peljhan – Wrbanov. Oba preparata volkov sta še danes ohranjena in sicer prvi stoji na sedežu ZLD Gorica, drugi pa v našem lovskem domu na Otlici.

V zadnjih letih se je s splošnim povečanjem številčnosti volka na širšem območju, povečala tudi prisotnost volkov v našem lovišču. V letu 2015 je bilo zabeleženo opažanje in pa številne škode, ki jih je volk naredil na divjadi, predvsem na muflonih, jelenjadi in seveda srnjadi. Volk lahko v iskanju hrane prepotuje tudi do 70 km hkrati, včasih še celo več.

Nekaj zanimivih podatkov o volku …

V Sloveniji pleni v glavnem jelenjad in srnjad, hrani pa se tudi z mrhovino in priložnostno napada vse vrste domačih živali (pse, konje, govedo, drobnico). Naenkrat lahko zaužije celo do 10 kg hrane, po drugi strani pa lahko dolgo zdrži brez nje. Pri večjem plenu volkovi najraje pojedo drobovje in vsebino želodca. Parjenje poteka od decembra do marca. Posebnost pri volkovih je to da se parita samo alfa samec in alfa samica (vodilni par v tropu). Volkulja je breja 62-64 dni, mladiče pa skoti v brlogu. V Sloveniji je največ skotov konec januarja in v začetku februarja. V leglu je najpogosteje 5-8 mladih, ki so ob rojstvu slepi in porasli s kratko, temno dlako. Mladiči začno zapuščati brlog po osmih tednih. 40 – 50 % volkov pogine v prvem letu življenja, ker mater nima dovolj hrane za vse mladiče in ker je zima. Njihova življenjska doba je od 12-16 let.Volkovi živijo v tropih s strogo določeno hierarhično lestvico. Na vrhu sta alfa volk in alfa volkulja. Krdelo običajno šteje okoli sedem volkov. Velikost teritorija se močno spreminja, odvisna pa je od količine volkov, količine plena na nekem območju, geografije območja in človekovega dostopa. Volkovi so teritorialne živali in vsako krdelo aktivno brani svoj teritorij pred volkovi iz sosednjega krdela. (vir: Wikipedija)

Volk je pri naszaščitena vrsta divjadi, zato jo je dovoljeno loviti le v skladu z odločbo MKGP-ja.

MUFLON (Ovis musimon)

Mufloni izvirajo iz jugozahodne Azije, kjer živi vrsta, poznana kot azijski muflon. V času kamene dobe so jih ljudje naselili na Korziko, Sardinijo, Rodos in Ciper, morda kot divje udomačene živali, ki so se nato v zadnjih nekaj tisoč letih razširile po gorski notranjosti teh otokov in se razvile v novo vrsto, imenovano evropski muflon. Muflon zato ni naša avtohtona divjad, načrtno smo ga naselili v Trnovski gozd v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju smo z njim skupno gospodarili preko t.i. bgojitvenega bazena, lov se je izvajal posamično pod vodstvom lovskega čuvaja, kandidati za odstrel so bili izžrebani. Na tak način so do odstrela te dokaj nepoznane vrste prihajali le redki posamezniki.

Danes se je številčnost muflona precej razširila tudi na širše območje, tako, da je muflon zastopan že praktično v vseh okoliških loviščih. Velike populacije muflona pa so tudi na Čepovanskem, Trebuškem in Tolminskem območju.

Življenski prostor muflona so skalnata, strma in najpogosteje z bukovim gozdom poraščena območja, kjer lahko najde dovolj hrane, predvsem pa kritje pred sovražniki. Domnevno naj bi bil muflon eden izmed dveh prednikov, iz katerih so se razvile vse sodobne pasme domačih ovc. Mufloni živijo v tropih, ki so preko zime večji, poleti pa se razdelijo v več manjših. Trop vodi odrasla in izkušena ovca. Odrasli samci se ponavadi odmaknejo od tropa in živijo samotarsko življenje. V času parjenja ponovno poiščejo trop in se mu pridružijo, po dobro opravljenem moškem delu, pa ga ponovno zapustijo in živijo po svoje. Samica skoti praviloma enega do dva mladička, ki se kmalu po rojstvu že postavi na svoje noge in sledi materi. Rogovi samca so kožna tvorba, zato mu ne odpadejo. Rogove, ki so sicer manjši in tanjši pa ima lahko tudi prenekatera ovca.

Največji sovražnik muflona je volk, kar se glede na ugotovljene izgube te vrste divjadi, kaže tudi v našem lovišču. Veliko izgub smo pred leti imeli tudi zaradi napadov klateških psov, posebno nemočna pred psi, je bila ta divjad v visokem snegu.

Letno se v naši lovski družini izvzame cca 10 – 12 kosov te vrste divjadi. Vsako leto poskušamo odstrel muflona ponuditi tudi lovskim turistom in tako iztržiti nekaj več denarja, ki ga potrebujemo za zimsko krmljenje te divjadi. Krmišče za muflona imamo v Komarišu že vrsto let, pred tremi leti je bilo popolnoma obnovljeno. Dobra stran zimskega krmišča je, da živalim pomagamo prebrodit zimo, slaba stran pa ta, da za zbiranje pašnih živali na tej lokaciji vedo tudi plenilci in v neposredni okolici povzročijo na njej največ škod.

POLJSKI ZAJEC (Lepus europaeus)

Poljski zajec je ena od najbolj razširjene vrste male divjadi v našem lovišču. Zanimivo je, da je bilo poljskega zajca v preteklosti še veliko več, v samih začetkih obstoja je bila to najbolj številčno zastopana vrsta divjadi, srnjad je bila proti zajcu v manjšini. Zanimivo je bilo pričevanje starejših lovcev, med katerimi je bil tudi pokojni Ivan Polanc- Zaklanški, ki je lov na zajca imel najrajši. Povedal je, da so v tistih letih lovski psi in poganjači na Travniku (hrib za njegovo hišo), v samo enem pogonu dvignili tudi po deset zajcev in ga skoraj ni bilo jagra, ki ne bi imel po končanem lovu v nahrbtniku vsaj enega zajca … Ja to so bili cajti …je še zaključil nasmejan!

Temu v prid govori podatek o rekordnem odstrelu zajca v letu 1964, ko je bilo uplenjenih 58 kosov te vrste male divjadi pri nas. Nato je začela številčnost počasi upadati, v sedemdesetih letih se je z vlaganjem zajcev iz Češkoslovaške poskušalo osvežiti kri. Številčno si kaj prida niso opomogli, vrsta pa je ostala vse do danes.

Zaraščenost pokrajine, povečanje števila plenilcev in agresivna ter strojna obdelava kmetijskih površin pa so z leti pobirale svoj davek in tako se je številčnost zajca zmanjšala tudi pri nas. Poljski zajec je sicer zelo občutljiva vrsta tudi na ostre zime, ki sicer vladajo tu na Gori. Spomladanske pozebe pobirajo davek prvih legel, daljša obdobja slabega vremena pa tudi kasneje med letom. Žal je veliko izgub tudi s povozi.

Kljub naštetemu, s pravilnim gospodarjenjem ohranjamo poljskega zajca v stalni in zadostni številčnosti populacije, čeprav bi si jih, roko na srce, želeli še veliko več. Z odstrelom jih izvvzamemo le do 8 kosov letno.

LISICA (Vulpes vulpes)

Tudi lisica je naša stalna divjad, čeprav njena številčnost lahko precej niha. Čeprav je zelo prilagodljiva vrsta, je to divjad, ki jo lahko prizadenejo številne bolezni, njena številčnost pa je odvisna tudi od razpoložljive hrane. Hrani se z vsem, kar lahko ulovi, od majhnih sesalcev, žuželk, plazilcev, ptic, mrhovine, jagod … Okrog hodi v glavnem ponoči in lovi plen, išče odpadke in mrhovino. Lisica živi v gozdnih predelih, redko v gorah. Zelo pogosto se zadržuje v bližini človeških naselij, tudi ob velikih mestih. Je zelo spretna in hitra. Živi posamezno, redkeje v manjši skupini, in sicer v tleh v brlogu, do katerega izkoplje več izhodov. Pari se enkrat do dvakrat letno, navado pozimi. Brejost traja 52 dni, spomladi skoti od 4 do 8 mladičev (največ 12), ki se osamosvojijo po približno štirih mesecih. Lisjak pomaga pri vzreji. Lisica živi kot samotar v rovu, lisičini, ki si ga sama izkoplje.

Vemo, da je njena številčnost v zgodovini padla na minimum ob cikličnih izbruhih zelo nevarne bolezni kot je steklina. Lisica je sicer glavni prenašalec silvatične stekline, a je v gozdu zelo koristna, saj odstranjuje bolne in poginule živali. Slednjo se je kasneje precej omililo s tako imenovanim oralnim cepljenjem. Vsem je poznano vsakoletno cepljenje z odmetavanjem omenjenega cepiva iz zraka, ki se je hkrati izkazalo kot zelo učinkovito.

Včasih se je lisico lovilo predvsem zaradi velike vrednosti kožuha, danes le ta nima več nobene vrednosti. Veliko število naših lovcev najraje lovi lisico s čakanjem v svetlih, zimskih nočeh, ki lovu na zvitorepko dajejo še poseben čar!

Še zanimivost; Navadna ali rdeča lisica ima približno 50 podvrst, ki se med seboj po številnih barvnih različicah kožuha (vir Wikipedija)

JAZBEC (Meles meles)

Tudi jazbec spada med lovne vrste za katere velja, da so bili včasih za lov bolj interesantni kot danes. Starejši lovci vedo povedat prenekatero zgodbo o lovu na jazbece. Pri lovu na jazbece je sodelovalo več lovcev, ki so se jim pri prečesavanju terena s pomočjo psov večkrat pridruževali tudi nelovci, vaški entuzijasti, ki jih je taka oblika lova navduševala. Zanimivo je, da so bili za lov na jazbeca bolj izurjeni tudi nelovski psi. Predvsem so radi uporabljali nemškega ovčarja. Danes se lov na jazbeca v taki obliki ne izvaja več, sicer pa v našem lovišču izvvzamemo nekaj kosov jazbecov letno skupaj s povozi, ki so pogosti v nočnih urah, ko so jazbeci aktivni pri iskanju hrane.

Jazbec ima kratko, debelo telo, s kratkimi a močnimi nogami, ki jih uporablja pri kopanju. Ima dolge, rahlo ožjo glavo z majhnimi uhlji. Rep je kratek. Telo je sivo, glava pa je bela, z dvema črnima črtama, ki tečeta skozi oči, do uhljev. Nato pa naprej, z rahlejšim odtenkom tečeta vse do repa. Jazbec zraste do 90 cm in lahko tehta tudi do 18 kg. Ima odličen vonj in sluh, a slabo vidi. Je tudi odličen kopač in plavalec. Prehranjujejo se z raznim rastjem, črvi, žuželkami itd. Dejaven je ponoči. Je gozdna žival, živi pod zemljo, kamor skoplje luknjo. Najdemo ga tudi med koreninami večjih dreves. Njegovo domovanje se imenuje jazbina. V njej preživijo vso zimo. Živijo do 15 let, to starost ovirajo risi, medvedi, volkovi in človek.

KUNA BELICA (Martes foina)

Kuna belica je v našem lovišču stalna in številčno močno zastopana vrsta divjadi. Včasih so kuno lovili zaradi vrednosti njenega kožuha. Lovili so jih predvsem s t.i. pahom, druge oblike pasti so manj uporabljali. Kuna belica ima sivo rjav kožuh, podlanko ima belkasto. Dlaka je na otip groba, zato krzno kune belice ni zelo priljubljeno. Na grlu ima belo viličasto liso, razcepljeno na dva kraka, ki se vlečeta do notranjosti prednjih nog. Za razliko od kune zlatice, kuna belica nima poraščenih stopal. Smrček ima svetel; mesnato rožnate barve. Ima kratko, čokato obliko glave, uhlji so široki in krajši, na koncu zaokroženi. Dolžina repa pri samici je od 230 do 250 mm, pri samcu pa od 250 do 270 mm. Iztrebke pušča na posebnih mestih; na podstrešjih, v lopah, kaščah …

Kuna belica se v prehranjevalnih navadah ne razlikuje dosti od kune zlatice. Razliko opazimo le v tem, da je v živalskem delu njene prehrane več živali, ki so značilne za njen habitat. Tako belica zaužije več mesa domačih kuncev in domače perutnine. Kurnike in golobnjake belica največkrat obiskuje ponoči.

Na jedilniku kune belice najdemo naslednje prostorninske odstotke hrane: 37% sesalcev, 21% ptic, 10% mrhovine, 8% žuželk, 5% jajc, 2% žab, 13% rastlinskih delov in 3,5% zemlje. )

Belica je navezana na bližino človeških bivališč. Lovi večinoma na tleh, pleza pa le redko. V Sloveniji je razmeroma pogosta v zahodnih delih Notranjske in v Slovenskem primorju. Glede skrivališč je prilagodljiva. Poišče si ga v opuščenih kmečkih poslopjih, lopah na robu gozdičev, hlevih, na podih, podstrešjih, senikih, v skalnih razpokah, v nizkih drevesnih duplih, pod kupi vejevja, pod nakopičenimi hlodi ipd. Ker se zadržuje v človekovi bližini, je ne najdemo le v zaselkih blizu gozdov, pač pa se pogosto približa tudi večjim naseljenim krajem. Nič posebnega ni, če jo opazimo celo v mestnem parku, predvsem pa se pojavlja v tistih delih mesta, v katerih so starejše stavbe in parki, ki se navezujejo na gozd. To velja za kuno belico po vsej Evropi. Pri kunah traja brejost od 260-280 dni. Ima povprečno 3 mladiče. V leglu jih lahko vidimo tudi 7. Slepi so 34-38 dni. V prvih tednih življenja imajo na zatilju obsežno področje posebnih žlez, ki izločajo poseben izloček. V kasnejšem obdobju počasi izgine. Kot naravni sovražniki kune belice so: lisica, ribji in planinski orel, velika uharica, kragulj, sokol, v nekaterih primerih celo kanje. Če le morejo, kuno zadavijo tudi mačke in klateški psi. Poleg plenilcev spadajo med naravne selektorje pri kunah tudi nekateri zajedalci in bolezni. Kune v ujetništvu živijo približno 14-16 let. Kakšno starost pa živali dosegajo v naravi, je z gotovostjo zelo težko oceniti.

KUNA ZLATICA (Martes martes)

Pri nas je redkejša vrsta od kune belice. Stari lovci so jo imeli za pravi mali zaklad, če jo je komu uspelo uloviti. Pasti so nastavljali globlje po Trnovskem gozdu, saj se zlatica ne približa bivališčem človeka tako kot belica.

Kuna zlatica je dolga od 40–55 cm, njen rep je zelo košat, meri pa 28 cm. Odrasla žival tehta od 900–2000 g, je kostanjeve do temnorjave barve, vrat in prsi pa ima svetlo do oranžno rumena. Ima dokaj okroglo glavico z velikimi uhlji. Je izvrstna plezalka, lovi pa tudi na tleh.

Kuna zlatica živi v vseh vrstah gozdov, v gorah pa do drevesne meje. Aktivna je predvsem ponoči in je samotarska žival, ki se hrani z glodavci, pticami, žuželkami in gozdnimi sadeži.

Zaradi mirovanja zarodka traja brejost 9 mesecev. Samica aprila skoti 3–5 slepih mladičev, ki po 5 tednih spregledajo. Po 8–10 tednih se učijo plezati, pozno poleti pa postanejo samostojni.