Območje Trnovskega gozda je v družbi botanično najbolj zanimivih predelov Slovenije. Da je temu res tako, pričajo številni seznami in knjige (Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk Slovenije, Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Zavarovane rastline Slovenije, Natura 2000 v Sloveniji – rastline …), kjer so rastlinske vrste naših krajev zelo pogosto navedene.
Nekatere med njimi so endemične, kar pomeni, da rastejo le v Sloveniji ali pa le z manjšim delom segajo čez državno mejo. Endemična je npr. Zoisova zvončica (Campanula zoysii), ki raste v Govcih, prekrasni kranjski jeglič (Primula carniolica), ki ga najdemo v Trnovskem gozdu predvsem v skalnih razpokah, in med drugimi še najbolj naša, hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia), ki je sama v svojem rodu, ta pa je edini rastlinski endemični rod v Sloveniji.
Druge rastline s seznamov imajo v Sloveniji klasično nahajališče, kar pomeni, da je bila vrsta pri nas prvič najdena in opisana. Čaven je npr. klasično nahajališče kranjske bilnice (Festuca spectabilis subsp. carniolica). Spet tretje so zanimive zato, ker je tu skrajna meja njihove razširjenosti. Tako je npr. Poldanovec najbolj severozahodno nahajališče dinarsko razširjene travnolistne vrčice (Edraianthus graminifolius). Alpski glavinec (Centaurea alpina) s Čavna in Kochov svišč (Gentiana acaulis) z Male Lazne sodita med najbolj ogrožene, prizadete vrste. Številčnost le teh upada in ob nadaljevanju vzrokov ogroženosti lahko izumrejo. Primorska košeničica (Genista holopetala), ki raste v Sloveniji samo na Čavnu in tam okrog in idrijski jeglič (Primula × venusta) pa sta uvrščena med ranljive vrste. Največje pa je število rastlin, ki spadajo med redke vrste. Tako najdemo npr. v Sloveniji liburnijsko smetliko (Euphrasia liburnica) le na Mali Lazni, skalni mleček (Euphorbia triflora subsp. triflora) pa le na Čavnu in Mali Gori.
Pa pojdimo skozi ta naš gozd. Pot nikakor ni enolična, še manj dolgočasna. Približno 9000 ha veliko, zelo skalnato območje, je prepredeno z vrtačami, mrazišči, kraškimi jamami in brezni in s tem dokazuje, da gre tu za visoki kras. Večji del planote je poraščen z dinarsko združbo bukve in jelke oziroma z združbo bukve in spomladanske torilnice. Najvišje predele Trnovskega gozda z izjemo ovršja vseh treh Golakov poraščajo bolj ali manj čisti bukovi sestoji, ki so izpostavljeni močnim vetrovom, velikim temperaturnim nihanjem in dolgotrajni snežni odeji. Ovršje vseh treh Golakov, nekoč golo, zdaj porašča bolj ali manj strnjeno ruševje.
Mrazišča so poseben tip biotopov, tu je uspevanje rastlin odvisno najbolj od temperaturnega režima. Trnovski gozd je prav gotovo primeren za njihovo spoznavanje, saj lahko na razdalji le nekaj kilometrov obiščemo kar tri različne tipe mrazišč. Pojdimo najprej na Malo Lazno, ravan sredi gozda, ki jo delno porašča smrekov gozd, delno pa zakisan travnik. Da ta travnik piše zgodovino izvemo, ko se po njem sprehodimo skozi čas. Prav vsak delček njene zgodovine je tudi zgodba o rastlinah, ki jim je dom. Pot v Paradano se začne s strmo lijakasto vrtačo in preide v globoko brezno, kjer se stalno zadržujeta sneg in led. Le dobrih pet minut rabimo, da se iz prav navadnega gozda spustimo v čarobni svet.
Globlje smo, bolj je skrivnosten. Do dna zelo globokega brezna kajpak ne moremo. Le domišljija nam da slutiti, kaj skriva tam spodaj. Na dnu jame se vse leto zadržuje hladen zrak, posledica je izrazit temperaturni obrat, ki pogojuje tudi rastlinski obrat. To pomeni, da si rastlinski pasovi sledijo v obratnem zaporedju kot navadno v naših gorah. Rastlinski obrat je še bolj izrazit v Smrekovi dragi, kjer je obrnjeno zaporedje vegetacijskih pasov zelo lepo vidno. Gledati tja dol s ceste je eno, biti na njenem dnu pa prav nekaj posebnega. Kot bi ne bili na tem svetu. Posebne razmere pogojujejo posebno rastje. Na mali Lazni npr. šopasti ušivec (Pedicularis comosa), Beckova zvončica (Campanula beckiana), raznolistni osat (Cirsium helenioides), v Paradani topolistna vrba (Salix retusa) in dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), v Smrekovi dragi pa podlesni šotnik (Sphagnum nemoreu), barjanska kopišnica (Vaccinium uliginos), dlakava mahovnica (Oxycoccus palustris)…
Preden zapustimo gozd, pojdimo še na njegov severni rob in se na vzhodu spustimo prav do idrijskih grap. Najlepši pogled se nam nudi z markantnega, nad prepade štrlečega Poldanovca. Pod nami se spuščajo strmi in težko dostopni Govci, kjer na razvoj gozda vplivajo zgolj naravni dejavniki. Tudi na drugi strani, proti vzhodu, se je pod Bukovim vrhom vse do danes ohranil košček neokrnjene, pristne narave – pragozd Bukov vrh. Meri 9,25 ha in se razprostira v veliki vrtači visokogorskega krasa. Med pestro izbiro znamenitih rastlinskih vrst severnega roba izstopajo: Bertolonijeva ali julijska orlica (Aquilegia bertolonii), Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), Zoisova zvončica (Campanula zoysii), lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) in kranjski jeglič (Primula carniolica). Te rastline so v častitljivi družbi 26-ih rastlin Slovenije, ki so kot evropsko pomembne vrste zavarovane v evropskem merilu. In ni ga območja v naši državi, ki bi se še lahko pohvalilo s tem.
Zdaj pa gremo še na suhe travnike južnega roba, ki sodijo, glede na število rastlinskih in živalskih vrst, med najbogatejše biotope pri nas. Pot po robu je pravljica. Pravljica v vseh letnih časih. Ampak pomlad! Pomlad na robu je eno samo darilo. Niso redki primeri, ko na nekaj kvadratnih metrih naštejemo več kot petdeset različnih rastlinskih vrst. Alpsko rastje se tu druži z dinarskim in sredozemsko-gorskim, vmes se vpletajo prave sredozemke. Na skalnatih rastiščih dobimo polno alpskih vrst. Med njimi gotovo najbolj izstopajo planike (Leontopodium alpinum) na Kuclju. Povsod po južnem robu je v maju vse polno cvetočih avrikljev (Primula auricula), ponekod še posebno lepo cveti Clusijev svišč (Gentiana clusii). Ko grem na Čaven in Malo goro je pa – kot bi šla domov. Koliko znank. Ne več samo »Glej, glej, košeničica.« Ne! Točno »ti košeničica, ki rasteš na tej skali, iz te razpoke. Kako si se razrasla to pomlad.« In tako naprej.
Med alpskimi vrstami najbolj izstopa bleščeči pelin (Artemisia nitida), vse polno je lilij. Brstične (Lilium bulbiferum) rastejo vsepovsod, na Čavnu in Mali gori pa nas vsako poletje razveselijo tudi kranjske lilije (Lilium carniolicum). Od južnega Velebita na jugovzhodu do Čavna in Male gore je razširjeno ilirsko rastje. Med njimi je kar nekaj rastlin, ki imajo pri nas skrajno mejo svoje razširjenosti, razen tega pa rastejo v Sloveniji samo tu. Samo na Čavnu in Mali gori dobimo, npr., med redke vrste uvrščeni primorsko košeničico (Genista holopetala) in skalni mleček (Euphorbia triflora), volnatodlakavo smiljko (Cerastium decalvans) celo samo na Kuclju in ob poti s Čavna na Kucelj. Na naših gorskih travnikih je tudi veliko predstavnic sredozemsko-gorskega rastja, med njimi Jacquinov (Anthyllis jacquinii) in pravi ranjak (Anthyllis vulneraria), svilnata (Genista sericea) in gozdna košeničica (Genista sylvestris), južni (Potentilla australis) in Tomassinijev prstnik (Potentilla tommasiniana), liburnijski (Satureja subspicata subsp. liburnica) in pisani šetraj (Satureja montana subsp. variegata), razkrečena rutica (Ruta divaricata), francoski lan (Linum narbonense), kranjski grahovec (Astragalus carniolicus). Na pobočjih južnega roba raste tudi prava sredozemka, črni hrast ali črnika (Quercus ilex).