Poleg lovnih vrst živali, našo pozornost vsekakor najbolj pritegujejo ptiči. Znova in znova nas navdušujejo s svojim oglašanjem, presunejo nas njihove življenske navade, navdušujujejo njihove oblike in barve, razmisleka vredna je njihova iznajdljivost, naravnost fascinantna pa njihova zmožnost selitve med katero v zelo kratkem času lahko premagajo tudi več tisoč kilometrov dolgo pot … pa še navigacije ne potrebujejo za to!
Ptičje oglašanje je nekaj posebnega. Če zanemarimo, da posebno godi in ugaja našim ušesom in vpliva na naše razpoloženje, se v njem skriva tudi še neraziskana in človeku nerazumljiva govorica medsebojnega ptičjega sporazumevanja.
Pestrost ptičjega življa na naši planoti je tako zelo bogata še za nepoznavalce, kaj šele za one, ki se na ptice malo bolj spoznajo. Znati opazovati in še posebej imeti izostren sluh, da lahko prisluhnemo njihovemu oglašanju, je vrlina samo tistih, ki imamo radi naravo z vsemi lepotami vred, ki jih skriva v svojih nedrjih.
Mnoge vrste ptic, se na našem področju pojavljajo le v določenih letnih dobah, bodisi se v pomladnih dneh preselijo k nam iz južnih krajev in tu gnezdijo, bodisi, da so tu samo v krajšem preletu, ko se selijo še bolj proti severu ali obratno v zimskem oz. jesenskem času. Mnogo vrst pa je pri nas stalnih, saj se v zimskem času ne selijo v toplejše kraje.
Tem vrstam, lovci namenjamo v zimskem času še posebno pozornost, saj jim s hranjenjem pomagamo preživeti težke zimske razmere, ko je večina hrane pod snegom. Mednje sodijo predvsem drobne vrste ptic, ki so povečini še pevci.
V prvi vrsti je to, vsem dobro poznane družina sinic. V to družino spada kar osem različnih vrst sinic, od katerih jih na našem področju živi zavidljivih šest. To so velika sinica, gorska sinica, močvirska sinica, čopasta sinica, menišček in plavček.
Sinice so majhne, čvrste ptice pevke, ki jih pogosto vidimo kako plezajo po vejah. Imajo močne noge in kratek robusten kljun, peruti pa so kratke in zaobljene, zaradi česar niso primerne za letenje na velike razdalje. Sinice gnezdijo v drevesnih duplih, pogosto jim pomagamo najti prostor za gnezdenje z izdelavo t.i. valilnic. Izdelamo jih sami iz naravnih materialov kot je les in jih postavimo na primerne lokacije, kjer imajo ptiči mir pred plenilci med katere v prvi vrsti spadajo tudi klateške domače mačke, ki se prosto gibajo po terenu in plenijo gnezda s ptičjim zarodom in jajci.
Naslednja, pri nas dokaj številčno zastopana je družina ščinkavcev. Prav tako pisana druščina, ki jo boste predvsem v zimskem času opazili v večjih skupinah, ko si iščejo hrano po tleh in med tem poskakujejo. Imajo stožčast kljun, skoraj vse vrste pisano perje, na perutih in repu pa tudi vpadljive vzorce. Nepozabno je njihovo oglašanje in petje v ranih jutrih in tudi preko dneva.
Med manjše v tej družini spadajo čižek, brezovček, konopeljščica in grilček, malo večja vrsta so ščinkavec, lišček, zelenec in pinoža, ki jo v naših krajih opazimo predvsem v zimskem času. Včasih se preko naših krajev selijo večje skupine tudi po več tisoč primerkov skupaj. Redkeje se pri nas pojavlja repnik, skoraj nikoli pa severni repnik. Med ščinkavce spadata še veliki in mali krivokljun. Slednji je pogosta celoletna vrsta, velikega krivokljuna pa pri nas ni opaziti, niti na širšem področju Slovenije, zato ga poznamo le iz knjig. Prav tako tudi beloperutega krivokljuna in smrekovega kalina. Eden lepših je tudi škrlatec, ki pa ga pri nas ni, v poletnih mesecih se redki primeri pojavijo le v okolici Cerkniškega jezera. Največji med ščinkavci je vsekakor dlesk, v svatovskem perju izredno lepo zlato oranžno obarvan s srebrnkastim kljunom, ki je sposoben streti tudi češnjevo koščico. Ne nazadnje ne smemo pozabiti še na kalina. Samca prepoznamo po lepo, rdeče obarvanem spodnjem delu prsi in trebuha, glava pa je črno obarvana, kot bi nosil kapo čez oči.
Naslednja, dokaj številčno zastopana je družina drozgov. V to družino spada kar nekaj vrst ptic, nekaterih v naših krajih ni. Naj omenim nekaj tistih, ki so pri nas pogosti predstavniki in jih vsi bolj poznamo. Sem vsekakor spada v prvi vrsti taščica, po obrazu, vratu in prsih, oranžno obarvan droben ptiček. Pogosto jo opazimo bolj pri tleh. Veliki in mali slavec sta v naših krajih bolj poredka vrsta, malega slavca prepoznamo po njegovo izredno blagoglasnem in presenetljivo močnem ter raznolikem oglašanju oz. petju. V to družino spadata tudi pogorelček in pri nas bolj pogosta šmarnica, ki jo prepoznamo po oranžno obarvanem spodnjem delu repa, samec pa je skoraj črn z belimi in oranžnimi vzorci. Gnezdi v neposredni bližini človeških bivališč, največkrat kar na delih stavb. Med drozge spadajo še repaljščica, prosnik in nekaj vrst, ki jih pri nas ni opaziti. Vsekakor velja omeniti slegurja in puščavca, ki v redkih primerkih živita in celo gnezdita na in pod našim robom v skalnatih pobočjih. Izredno zanimiva, skrivnostna in svojevrstno obarvana ptiča. Pogosta sta predvsem na otokih in gorskih skalnatih pobočjih Dalmacije. Kosa seveda ni potrebno posebej predstavljati, malo manj poznan je kosu podoben komatar, ki živi v višjih predelih in je naš obiskovalec samo, ko se seli na gnezdenje v kraje nad 2000 m n.v. Prepoznaven je po belem ovratniku, kar pove že njegovo ime. Naj omenim samo še pri nas dokaj stalne vrste kot so brinovka, cikovt in carar. Slednja dva sta si izredno podobna, poznavalci jih ločijo po vzorcu perja na prsnem delu, cikovt je tudi nekoliko manjši.
Iz družine strnadov velja omeniti le skalnega strnada, ki je naša redna in celoletna vrsta. Živi in gnezdi predvsem na robu nad Vipavsko dolino v skalnatih pobočjih, zaradi česar je dobil verjetno tudi ime. Ostali strnadi so bolj preletniki kot gosti, med njimi mi je uspelo pred dvema letoma fotografirati celo snežnega strnada, ki se je ob selitvi zaustavil za nekaj dni na Predmeji. V družino strnadov spadajo še plotni strnad, veliki strnad, gozdni strnad, mali strnad, rumeni, vrtni, vrbji in trstni strnad, ki pa jih v večini na našem območju ni ali zelo, zelo redki primerki preletnikov.
Med številčno manj zastopane sodi družina lastovk, od katerih na našem območju poznamo kmečko lastovko in mestno lastovko. Ločimo ju po barvi obraza, ki je pri kmečki lastovki oranžno rdečkast, mestna lastovka pa je po spodnjem delu popolnoma belo obarvana. Zanimivost je tudi, da kmečka gnezdi v kmečkih objektih, kjer lahko lovi insekt zaradi živine in je zaradi tega dobila tudi ime. Predstavnice te družine so še skalna in rdeča lastovka ter breguljka, ki pa jih pri nas ni najti.
Prav tako je številčno manj zastopana družina pastiric, med katere z imenom pastirica spadajo rumena, siva in bela pastirica. Pri nas poznamo le belo pastirico. Med seboj se ločijo po obarvanosti spodnjega dela trupa, ki je pri rumeni močno rumene barve, pri sivi je rumena barva manj izrazita, bela pastirica pa je, kot ime pove, po spodnjem delu, belo obarvana s črnim podbradnikom. Prepoznamo jih tudi po dolgem repu, njihovo značilno gibanje pa je tudi tekanje po tleh, ko lovijo žuželke. Zelo rade se okopajo v luži vode, rumene in sive pastirice pa celo živijo ob vodah. Predstavniki pastiric so še rjava, drevesna in mala cipa ter vriskarica in obalna vriskarica, ki pa jih pri nas ni in so zato zelo malo poznane.
Številčneje, tako po vrstah, kot tudi po zastopanosti določene vrste, je vsekakor družina žoln. Kdo ne pozna jutranjega trkanja po votlih deblih v bližnjem gozdu, kdo ne pozna progastega obiskovalca z rdečim zatiljem v zimskih krmilnicah, pa piskajočih klicev ob snubitvah v starem globokem gozdu. Tudi pri nas živi kar nekaj vrst te družine. Najpogostejši je vsekakor veliki detel. Ponašamo pa se tudi z zastopanostjo črne žolne, ki je popolnoma črne barve, le na glavi nosi rdečo čepico. Pogosta vrsta je tudi pivka in zelena žolna, ki pa ju med seboj že težje ločimo saj sta si izredno podobni. Obe sta namreč kovinsko zeleno obarvani, pri zeleni žolni pa najdemo več rdeče barve na njeni glavi. Samček je obarvan rdeče tudi pod očmi. Pri nas živi tudi vijeglavka, ki jo prepoznamo po značilnem kvakajočem in hitro naraščajočem petju gje-gje-gje-gje … Sicer pa jo težko opazimo, ker je varovalno obarvana v barvah starega lubja. Redko ali pa nikoli pri nas ne vidimo malega detlja, srednjega detlja, triprstega detlja in belohrbtega detlja, ki prav tako spadajo v družino žoln.
Naslednja družina ptic, ki prebivajo tudi pri nas, so sove. Sove so nočne ptice, čeprav nekatere zlahka opazimo tudi preko dneva. Dokaj številčno zastopana vrsta je kozača. Pogosto jo videvamo na obrobjih jas, ko preži na male glodalce, obožuje smrekove gozdove, rada pa ima čistine med drevesi kjer lahko lovi. Vse vrste sov imajo izredno razvita čutila in skoraj neslišen let kar jim omogoča njihovo perje. V naših krajih razen kozač najdemo še velikega skovika, redkeje pa malega skovika in čuka. Obe slednji vrsti sta manjši tudi po velikosti. Še redkejši je koconogi čuk, medtem ko ostalih predstavnic kot so lesna sova, bradata sova, skobčja sova, snežna sova, velika, mala in močvirska uharica ter pegasta sova, pri nas ni najti.
Naslednji vrsti, ki si zaslužita omembo sta vsekakor družini orlov in sokolov. Poznamo jih kot ptice ujede, številčno so dokaj zastopane vrste, kar je tudi nekako razumljivo predvsem iz stališča njihovega gibanja. Če je tukajšnje pobočje primerno za športne padalce in jadralce, potem je jasno, da fizikalne zakone gibanja zračnih tokov znajo še bolje izkoriščati ptice, ki jim je to glavno vodilo pri gibanju. Najbolj številčno zastopana vrsta med njimi je pri nas vsekakor kanja, ki jo pogosto imenujemo tudi mišar, ime samo pa pove, da so ji miši glavni vir prehrane. Seveda se ne odreče tudi ostali mrhovini in raznim mesnim odpadkom. Skobec je nekoliko manjši od kanje s sicer daljšim repom in sorazmerno širokimi krili. Njegova najljubša hrana so manjši ptiči, ki jih lovi z zavidljivo spretnostjo, saj je eden najboljših letalcev. Njegov večji sorodnik je kragulj, ki ga pri nas prav tako pogosto vidimo, nepoznavalci jih celo težko ločijo med seboj. Njegova hrana so tudi večje ptice kot sta šoja in golob,pa tudi kunci in veverice. Največji med tukaj živečimi je planinski orel, ki zraste tudi več kot 90 cm. Samice so večje od samcev. V letu jih ločimo po velikosti in značilnimi razprtimi zunanjimi peresi na perutih. Hrani se s sesalci, glavni vir hrane mu predstavljajo mladi gamsi, zajci in ovce. Naj naštejem še nekaj vrst, ki spadajo v družino orlov, vendar so pri nas izredno redki, večine pa pri nas sploh ni. Kačar, ribji orel, veliki in mali klinkač, belorepec, sršenar, koconoga in rjasta kanja, pa črni in rjavi škarnik. Sem spadajo tudi lunji kot so pepelasti, rjavi in močvirski lunj ter skupina jastrebov, med katerimi je nam najbolj poznan beloglavi jastreb, ki je pogost preletnik tudi naših pobočij, ko se seli iz jadranskih otokov do severne Italije ali obratno in počiva na pobočjih našega roba, Čavna, Kuclja in Nanosa …
Družina sokolov je po velikosti nekoliko manjša od orlov. Nam najbolj poznana sta predstavnika navadna postovka in sokol selec, ki sta naši stalni vrsti. Oba gnezdita na južnem pobočju našega roba, postovka nemalokrat tudi na drevesih. Navadno postovko najlažje prepoznamo po njenem značilnem lovu, ko v zraku »stoji« na mestu, opazuje plen in se potem spusti po njega v travo oz na tla. Poznamo še južno postovko ter rdečenogo postovko, ki je v naših krajih samo spomladanski preletnik. Spoznamo jo po značilnih rdečkastih nogah. Masovno rade sedijo na električnih žicah daljnovodov od koder najlažje opazujejo svoj plen. Sokol selec je verjetno najspretnejši in najhitrejši letalec med vsemi ujedami. Je tudi izredno lepo obarvan z značilno viteško masko na obrazu. Ostali predstavniki družine sokolov so še sredozemski sokol, mali sokol, južni sokol, sokol plenilec in škrjančar, ki pa so zelo redka vrsta in jih pri nas verjetno ne bomo opazili.
V družino vranov spadajo naše stalne vrste kot so siva ali poljska vrana, šoja, krekovt in krokar. Poljska vrana je številčno najbolj zastopana in je ni potrebno posebej predstavljati. Prav tako vsi dobro poznamo tudi šojo, nekateri ji pravimo »gozdni policaj«, ker v gozdu opozarja na vse kar se dogaja okrog nje. Tudi krokar, ki je največji med njimi, je številčno zelo pogosta vrsta, prepoznamo ga po njegovem značilnem oglašanju med letom, po popolnoma črni, skoraj kovinski barvi ter dolgem in močnem kljunu. V glavnem se prehranjuje z mrhovino, ima neverjetno izostren čut za vonj. S pomočjo te ptice lahko najdemo prenekatero truplo poginule ali kako drugače pokončane živali v gozdu. Številčno najmanj zastopan je krekovt ali lešnikar, tej vrsti ptic bolje ustreza zaprti in necivilizirani predeli kot so mešani gozdovi z nahajališči leske v bližini.. Sicer zelo lepo, rjavo in črno, maskirno obarvan ptič šojine velikosti. Črne vrane, kavke, planinske vrane, planinske kavke ter srake, ki so prav tako predstavnice družine vranov , pa pri nas žal ne najdemo, ali mogoče nekatere od njih samo občasno kot preletnike.
Ne nazadnje velja omeniti še družino koconogih kur. To je pravzaprav družina ptic, ki jim je visokogorski svet bolj naklonjen in bi jim naši pogoji sicer morali odgovarjat. Z žalostjo pa lahko ugotavljamo, da je z vse večjo civilizacijo gozdov, s spreminjanjem gozdnih površin, s porastom eksploatacijskih gozdnih del in ne nazadnje s povečanjem številčnosti roparic, njihov stalež precej ogrožen, če ne celo kritičen. Belka in ruševec sta koconogi kuri, ki živita višje nad gozdno mejo in ju pri nas ni, nekateri podatki pa pričajo, da se je ruševec včasih zadrževal tudi v višjih predelih našega lovišča. Vsekakor je bil naša stalna divjad, divji petelin, ta veličasten gozdni svatovec, ki v spomladanskem rastitvenem obdobju kleplje svojo značilno pesem v samotnem neokrnjenem gozdu med starimi podrtimi debli. Prav gotovo poznate veliko zgodb o »norih petelinih«, ki zaradi svojih ženitvenih hormonov podležejo neboječnosti in napadajo vse kar pride mimo v tistem času. Sicer pa je normalnega petelina dokaj težko opaziti. V zadnjih letih prav tako močno pogrešamo včasih našega stalnega prebivalca mešanih gozdov, gozdnega jereba. Nekdaj lovna vrsta izginja iz naših gozdov, mi pa smo prikrajšani predvsem zaradi vsega lepega, kar nam poznavanje tega gozdnega skrivnostneža, lahko ponudi. Njegova skrivnostna in varovalna obarvanost, njegove kitice svojevrstnega svatovskega petja, ko v zgodnji jeseni zapolni gozdno tišino …
Kotorna je sicer predstavnica poljskih kur, vendar jo velja omeniti saj je bila v preteklosti zelo številčna v našem lovišču. Predvsem je bilo to v času, ko so bili travniki nad robom in reber še razmeroma neporaščeni in pašeni, kar tej vrsti ptic izredno ustreza. Kotorna je izredno lepo obarvana ptica s sivo srebrnim perjem, ki je po trebuhu rjavkasto oranžno, stranski del je progasto črno bel, brada in vrat pa sta bela s črno obrobo, ki poteka čez oči. Kljun in očesna obroba pa je rdeča. Kotorne so dobri skrivači, ker se veliko gibljejo »peš« med nizkim rastjem in kamenjem. Posamezne primerke je še redko opaziti na našem robu, vendar je to bolj loterija kot stalnica. Kotorna, nekdaj lovna vrsta, je sedaj pri nas ogrožena ptica.
Od ostalih družin ptic lahko omenim še nekaj posameznih predstavnic, ki so sicer redkeje zastopane, a se jih vendar na srečo še lahko sreča pri nas. Vsakokrat se zelo razveselim srečanja z izredno redko smrdokavro, ki je bila včasih pogostejši obiskovalec našega območja in se v zadnjem času spet nekoliko pogosteje pojavlja. Prepoznamo jo po svetlo rumeno rjavem perju s črnimi progami, še bolj značilen pa je njen dolg ukrivljen kljun in visoka krona na glavi. Ko jo razpre, je to prava paša za oči.
V jesenskem času ob lovu na zajca, večkrat naletimo na sloko, ki spada v družino kljunačev. Ima izrazito dolg raven kljun s katerim išče hrano med listjem in v zemlji. Nekdaj je bila to lovna vrsta, lovci smo mu največkrat pravili kar kljunač. Je ljubitelj odprtih listnatih gozdov in travnikov z visoko travo in grmičevjem, najbolj je dejaven v meglenem jesenskem vremenu ali zvečer. Vsi ostali predstavniki kljunačev so v glavnem vodne ptice oz t.i. pobrežniki, ki pa jih pri nas, zaradi suhe pokrajine brez vode, ni!
Rjavi srakoper spada v družino srakoperjev. Včasih zelo številčna vrsta je danes bolj redka, vendar se posamezni primerki spomladi vrnejo na stalna gnezditvena območja. Spoznamo ga po rjavo obarvanih perutih, svetlo rjavo obarvanem trebuhu ter sivo glavo s črno progo čez oči. Včasih so nam govorili, da je to »velik škodljivec« ker naj bi pobiral jajca in zarod ostalih ptičev iz gnezd. Res je, da je to bolj »krvoločna« vrsta, vendar je to del naravne prehranjevalne verige in selekcije. Žal je zaradi te napačno razumljene lastnosti končal svoje življenje marsikateri rjavi srakoper in nam je danes zaradi tega lahko žal. Iz družine srakoperjev poznamo še rjavoglavega, črnočelega in velikega srakoperja, ki pa jih pri nas na Gori žal ni.
Izmed manjših ptičev je pri nas zelo pogost brglez, ki pripada istoimenski družini brglezovv in kamor spadata še korziški in skalni brglez. Slednja dva sta v naših krajih nepoznana. Brgleza ni potrebno posebej predstavljati, vsi se ga bomo najlažje spomnili po njegovi drži na deblu, ki spominja na napeto puščico, največkrat se premika po deblih z glavo obrnjen navzdol. Ima močan ošiljen kljun, po trebuhu je oranžno, po hrbtu pa sivo obarvan. Gnezdi v duplih, luknjico si »zarajha«, da odgovarja njegovi velikosti. Je pogost obiskovalec zimskih krmilnic.
Na našem področju poznamo še kar nekaj vrst ptičev, vendar je njihova številčnost majhna, pogostost pojavljanja pa pri nekaterih bolj redka. Prav tako ne morem v ta prispevek umestiti popolnoma vseh vrst, kar je sicer do neke mere razumljivo. Zbornik je sicer lovskega značaja in nekaj splošnega poznavanja ptičjih vrst se mi zdi primerno, nikakor pa s tem prispevkom ne nameravam do potankosti obdelati ptičjega življa tu na Gori. Področje ornitologije je sicer izredno zanimivo in široko, predvsem pa dovolj poučno, da se lahko o tem veliko naučijo tudi naši najmlajši, šolarji in vsi, ki nas ptičji svet zanima.
Opazovanje ptic in njihovega vedenja človeka obogati s svojevrstno energijo, v njem vzpodbudi razmišljanje in nam, ne nazadnje, nudi široko znanje o naravi, živalih in konec koncev o zavedanju obstoja vsega živega, od prvih znakov življenja na planetu, pa vse do dandanašnjih civilizacij. Ptiči so pokazatelji ohranjenosti narave, njenega kondicijskega stanja in ohranjenosti, ki se posledično kaže v človeški skrbi zanjo.
Ohranimo jo, da bodo naše oči počivale na obarvanosti ptičjega perja in, da bodo jutra nas in naših potomcev obogatena s simfonijami ptičjega petja!